Imejte svoj pogled
Kaj dobite z M SORA izdelki?
M SORA niso samo okna. Smo arhitekti dobrega počutja, ki vas pripeljemo korak naprej od sanj o vašem domu.
PRILAGODLJIVOST
Vsako okno je zgodba zase. Prilagodimo ga vašim željam, zahtevam in uporabniškim kriterijem. V M SORI se posvetimo prav vsakemu oknu posebej in ga izdelamo v dovršen produkt.
TRADICIJA
M SORA okna z lokalnim lesom bogatijo domove od leta 1948. Že skoraj 75 let spoštujemo izročila, ki so nam jih predali izkušeni mizarski mojstri in jih nadgrajujemo s sodobnim znanjem in tehnologijami.
CELOVITOST
Okna so zgolj del naše zgodbe. Z njimi kupec dobi celostno strokovno storitev in kreativne rešitve od idejne zasnove do izvedbe.
Mnenja o M SORI
Referenčni projekti
Baza znanja
Opremljamo vas z uporabnimi informacijami, ki vas opolnomočijo pri odločitvah o stavbnem pohištvu, gradnji in bivanju na sploh. Prav tako razkrivamo odgovore na konkretna vprašanja, ki se porajajo med uporabo oken in vplivajo na bivalno udobje.
Pogosta vprašanja
Pri demontaži starega okna se zid ob oknu nekoliko poškoduje, kar je seveda odvisno od načina vgradnje starega okna. Obdelava špalet pomeni popravilo tega zidu. To opravimo s suhomontažo z mavčnimi ploščami do priprave za pleskarska dela.
Vgradnja oken na slepe podboje ima številne prednosti:
- Okna vgradimo v objekt, ko so že končana vsa gradbena dela (notranji ometi, vgrajene police, fasada na zunanji strani). Na ta način se izognemo številnim mehanskim poškodbam oken in čiščenju oken po zidarskih delih.
- Objekt se pred vgradnjo oken dobro presuši. Po vgradnji oken zato ne prihaja do poškodb, katere so posledica prevelike vlage.
- Slepi podboj omogoča dodatno izolacijo okenskih špalet na zunanji strani. To pa omogoča prihranke pri porabi energije in posledično zmanjšuje obremenitve okolja.
- Rok izdelave slepih podbojev je kratek, kar omogoča nemoteno izvajanje zidarskih del.
- Možna je vgradnja oken s slepimi okvirji brez zaključnih letvic.
- Vgradnjo s slepimi okvirji še posebej priporočamo v primeru, če se stranka odloči za okna iz macesnovega lesa.
Večji elementi (okna, balkonska vrata, vhodna vrata,..) se zaradi velike teže lahko rahlo povesijo. V tem primeru lahko res pride do tega, da se ne zapirajo več tekoče. Vendar ne skrbite. Če ste dovolj spretni, lahko z imbus ključem nastavite okovje kar sami. Podrobna navodila za nastavitev okovja so napisana tudi v naših navodilih za uporabo in vzdrževanje.
Še vedno pa lahko montažo in nastavitev vseh naših izdelkov prepustite našim strokovnjakom. Pokličite našo servisno službo (04/50-50-215) ali nam pišite na servis@m-sora.si .
Termografsko svetovanje nudimo za celoten objekt, seveda pa imamo največ znanja in izkušenj z reševanjem toplotnih mostov pri vgradnji oken in vrat.
Termografijo lahko kvalitetno izvajamo le ob upoštevanju vseh parametrov, ki nanjo vplivajo. Izvajamo jo le v kurilni sezoni od oktobra do aprila, ko je razlika med zunanjo in notranjo temperaturo vsaj 10°C, zaželjeno več. Teoretično jo lahko izvajamo tudi v višku poletne sezone, ko je notranja T za > kot 10° C nižja od zunanje. Objekt ne sme biti obsijan s soncem oziroma osenčen s sosednjim objektom, tako da jo običajno izvajamo do devete ure zjutraj. Ne izvajamo jo ob močnem deževju in gosti megli ter kadar piha veter s hitrostjo več kot 7m/s (ker veter odnaša toploto, ki uhaja skozi konstrukcijo in tako so toplotni mostovi slabo vidni). Termografske posnetke lahko izvajamo tako iz zunanje, kot iz notranje strani, s tem, da so v zimskem času toplotni mostovi lepše vidni z zunanje strani, v poletnem času pa z notranje.
S stranko se dogovorimo za termin in jo prosimo, da pripravi čim več gradbene dokumentacije, detajlov konstrukcijskih sklopov,… Ko pridemo na objekt najprej popišemo okoliščine izvajanja meritev (T, vlago, vremenske pogoje). Potem poslikamo objekt, najprej od daleč, da določimo glavne kritične točke, potem pa te kritične točke še natančneje obdelamo. Vedno moramo poskušati najti vzrok toplotnih mostov že na samem objektu. Vsak objekt moramo pregledati tudi z notranje strani. Popišemo vse prostore, T in vlago v njih in vidne posebnosti. Posnetke potem analiziramo še s programom. Termografijo v našem podjetju uporabljamo le za določanje območji toplotnih mostov in ne za merjenje površinske T ali za preračune dejanskih toplotnih izgub. S termokamero določimo kritična mesta, ki jih nato s programom za izračune toplotne prehodnosti dodatno obdelamo. S slednjim lahko izvajamo simulacije izboljšav konstrukcijskih sklopov. Na primer, s simulacijami lahko določimo minimalno potrebno izolacijo na fasadi, ki bi bila potrebna, da povsem izločimo možnosti tvorbe plesni ali kondenza v notranjosti hiše. V primeru, da stranka naroči le kontrolo vgradnje oken, se omejimo le na ta del. Po končani analizi stranka prejme elaborat toplotne analize stavbnega ovoja.
Želite termografsko svetovanje za vaš objekt? Pišite nam na analize@m-sora.si.
Odvzem termografskih posnetkov ene stanovanjske hiše traja do dve uri. Nadaljnja analiza še vsaj enkrat toliko, torej v povprečju 4-6h za objekt.
Želite termografsko svetovanje za vaš objekt? Pišite nam na analize@m-sora.si.
V principu ni razlik. Edina težava pri termokamerah je da večina nima »zoom-a« in moramo dejansko stopiti precej stran od objekta, da celega dobimo na sliko. Pri večjih hišah, blokih v strnjenih naseljih je to lahko problem. Takrat celoto sestavimo iz več posnetkov.
Želite termografsko svetovanje za vaš objekt? Pišite nam na analize@m-sora.si.
Če gledamo celotno hišo se največje toplotne izgube zagotovo pojavijo v neizoliranem spodnjem delu fasade, na oknih in vratih, stropu proti neogrevanemu prostoru, dimnikih, balkonih, …
Pri stavbnem pohištvu pa se lepo vidijo posledice nekvalitetne vgradnje, ne naleganje krila na okvir ter topli rob v primeru uporabe aluminjastega distančnika v steklu.
Želite termografsko svetovanje za vaš objekt? Pišite nam na analize@m-sora.si.
Večina proizvajalcev stavbnega pohištva nudi s samim izdelkom tudi montažo. Kar je tudi prav. Kvaliteten izdelek mora biti tudi kvalitetno vgrajen, drugače smo priča velikim toplotnim izgubam. Vsak proizvajalec ima razvitih nekaj sistemov vgradnje. Pri zapletenejših stavbnih ovojih se še pred izdelavo stavbnega pohištva dodatno izvedejo simulacije vgradnje, kjer se določijo optimalne rešitve. Tako, da je sedaj tako za slabo vgradnjo, kot za slab izdelek običajno kriv isti proizvajalec in se krivda ne more prenašati z enega na drugega.
Pri vgrajenem oknu se običajno pojavijo toplotni mostovi na stiku vgradnje v konstrukcijo, izgube na stiku steklo-krilo, pri slabo skonstruiranem ali poškodovanem oknu tudi stik med krilom in okvirjem, vidna je razlika med slabšo izolativnostjo lesenega dela okna v primerjavi s steklom. Vgradnja oken brez toplotnih izgub je skorajda nemogoča. Možna je le v primerih, ko toplotno izolacijo iz fasade potegnemo čez okvir okna. Kvalitetno narejeno in vgrajeno okno se opazi tako, da je edina izrazitejša linija toplotnih izgub enakomerna linija, ki poteka po robu stekla in je posledica toplotnih izgub zaradi vpliva distančnika v steklu. Kadar je distančnik narejen iz aluminija so izgube večje in bolje vidne. Vse neenakomerna območja toplotnih izgub si zaslužijo posebno pozornost in nadaljnjo analizo.
Želite termografsko svetovanje za vaš objekt? Pišite nam na analize@m-sora.si.
Zakaj je vgradnja zunanjih senčil tako pomembna?
Zato, ker v primeru, da ni izvedena pravilno lahko kljub sicer kvalitetni steni ter dobrim oknom pride do nastanka plesni na notranji strani preklade – tudi pri novogradnjah.
Zakaj do tega pride?
V kolikor preklada nad oknom ni izolirana imamo preko nje neposreden prehod mrzlega zraka v notranjost. V stiku s toplim notranjim zrakom se pojavi kondenz nad oknom in s časoma tudi plesen. Poleg tega se preko hladne preklade hladi tudi celotno območje ob oknu. Toplotne izgube so precejšnje, zaradi velikih T razlik se pojavi kroženje zraka, ki si ga stanovalci največkrat razlagajo kot pihanje skozi okno.
Opisan problem lepo ponazarjajo spodnje slike.
Izoliranje preklade z 2,5 cm izolacije prepreči nastanek plesni na notranji strani. Optimalna debelina izolacije pod preklado je 4-5 cm.
Termična modifikacija lesa je nov postopek zaščite lesa, pri katerem brez uporabe kemičnih zaščitnih sredstev lesu povečamo njegovo odpornost proti škodljivcem. Termično modificiran les lahko uporabimo tudi na prostem, na primer pri izdelavi lesenih fasad, teras, vrtnih garnitur in podobno. Zaradi večje dimenzijske stabilnost in eksotičnega videza je takšen les zelo primeren tudi za izdelavo notranjih talnih oblog, stavbnega pohištva in opreme za uporabo v vlažnih prostorih.
Nastanek kondenza na različnih površinah je odvisen od temperature površine in relativne zračne vlažnosti. Nižja kot je temperatura površine, nižja je lahko relativna zračna vlažnost, da bo do kondenza prišlo. Kondenziranju ali po domače rečeno »rosenju« stekel, se torej lahko izognemo bodisi z višjo izolativnostjo stekel (troslojno steklo, ustrezen medstekelni distančnik) ali nižjo relativno zračno vlago v prostoru (razvlaževanje, zračenje). Izolacijsko steklo je v veliki večini primerov sestavljeno iz dveh ali treh stekel, med katerimi so komore napolnjene z argonom. Razmak med stekli je odvisen od geometrije okenskega krila, ki navzgor omejuje debelino celotne sestave izolacijskega stekla. Konstanten razmak med stekli zagotavljajo t.i. medstekelni distančniki, ki so nameščeni na robovih stekla. Ti so lahko izdelani iz aluminija, nerjavečega jekla v kombinaciji s polimernimi materiali (npr. polipropilen), silikonske pene ali iz trdih polimernih materialov. Od materiala distančnika je odvisna toplotna prehodnost samega distančnika in posledično izolativnost roba izolacijskega stekla, ki je najšibkejši člen izolacijskega stekla. Višja kot je toplotna prehodnost materiala (npr. aluminij), nižja je izolativnost. V praksi to pomeni nižjo temperaturo na robu stekla v notranjih prostorih, ta pa je ključnega pomena za nastanek kondenza. V zimskih mesecih, ko je zunanja temperatura pod 0 °C, je ključnega pomena ali je v izolacijsko steklo vgrajen aluminijast ali kakšen drug distančnik, znan tudi pod imenom termo- ali »topli rob« (warm edge) distančnik. Od njega je namreč odvisno ali bodo stekla kondenzirala, ko bo v notranjih prostorih 50 % ali 70 % relativne zračne vlažnosti oziroma sploh ne bodo. Odsvetuje se torej vgradnja aluminijastih medstekelnih distančnikov, ki jih je danes brez večjih preprek mogoče nadomestiti s različnimi termodistančniki.
Seveda obstaja tudi ta možnost. Več o aktualnih razpisih si lahko preberete na spletni strani www.ekosklad.si (tu so objavljeni različni javni razpisi za kreditiranje okoljskih naložb).
Predvsem v mrzlih, jasnih in vetrovno mirnih zimskih jutrih lahko na zunanji strani oken pride do nastanka kondenza na površini stekel. Pojav je povsem normalen, odvisen od zunanjih klimatskih razmer in neposredno povezan z dobro izolativnostjo ter kakovostjo izolacijskih stekel.
Preberite več – Kondenziranje izolacijskih stekel na zunanji strani oken (422 KB)
Ena izmed ključnih lastnosti oken je njihova zvočna izolativnost (Rw), ki je navadno predstavljena v naslednji obliki:
Rw (C; Ctr) = 33 (-2; -6) dB
Rw (Weighted Sound Reduction Index) predstavlja vrednost dušenja zvoka oz. vrednost, ki izkazuje za koliko dB se zmanjša jakost zvoka pri prehodu skozi okno. C in Ctr sta korekcijska faktorja in sicer C za območje srednjih frekvenc (npr. govor) in Ctr za območje nizkih frekvencah (npr. promet). Realna vrednost (Rw + Ctr) dušenja hrupa na območju prometne ceste za zgornji primer je torej 27 db (33-6 dB).
Ob predpostavki, da je (zaprto) okno primerno vgrajeno in da je zagotovljeno ustrezno tesnjenje med okvirjem in krilom, ima Rw toplotno izolativega stekla (IGU) največji vpliv na Rw okna, zato se v veliki večini primerov pozornost daje prav temu. Rw oken se določa po standardu EN1451-1 do vrednosti Rw IGU 40 dB, nad to vrednostjo pa le eksperimentalno v laboratoriju.
Rw IGU se večinoma giblje v mejah med 30 dB in 50 dB in je predvsem odvisna od debeline stekel (npr. 4, 6, 8 mm), (a)simetrije njihove zgradbe (npr. 4/16Ar/4 ali 6/16Ar/4) in uporabe (akustičnih) folij v lepljenih steklih (npr. 33.1, 44.2A). Razmik med stekli in vrsta žlahtnega plina vpliva v manjši meri.
Element okna, ki v največji meri vpliva na toplotno izolativnost oz. toplotno prehodnost okna (Uw) je steklo, saj njegova površina v veliki večini primerov predstavlja najmanj 70 % celotne površine okna. Pri oknih gre za toplotno izolacijsko steklo, sestavljeno iz dveh ali treh stekel med katerimi je z uporabo medstekelnih distančnikov hermetično zaprt prostor napolnjen z žlahtnim plinom. Na toplotno prehodnost stekla (Ug) vpliva:
- število stekel oz. medstekelnih prostorov,
- širina medstekelnega distančnika oz. razmik med stekli,
- vrsta žlahtnega plina in
- število ter vrsta nanosa na steklih.
Število stekel je najpomembnejši dejavnik od katerega je odvisna Ug. Ug enojne zasteklitve je 5,7 W/m2K, večine dvoslojnih stekel med 1,0 W/m2K in 1,4 W/m2K in troslojnih stekel med 0,5 W/m2K in 0,8 W/m2K.
Nastanek kondenza na različnih površinah je odvisen od temperature površine in relativne zračne vlažnosti. Nižja kot je temperatura površine, nižja je lahko relativna zračna vlažnost, da bo do kondenza prišlo. Kondenziranju ali po domače rečeno »rosenju« stekel, se torej lahko izognemo bodisi z višjo izolativnostjo stekel (troslojno steklo, ustrezen medstekelni distančnik) ali nižjo relativno zračno vlago v prostoru (razvlaževanje, zračenje). Izolacijsko steklo je v veliki večini primerov sestavljeno iz dveh ali treh stekel, med katerimi so komore napolnjene z argonom. Razmak med stekli je odvisen od geometrije okenskega krila, ki navzgor omejuje debelino celotne sestave izolacijskega stekla. Konstanten razmak med stekli zagotavljajo t.i. medstekelni distančniki, ki so nameščeni na robovih stekla. Ti so lahko izdelani iz aluminija, nerjavečega jekla v kombinaciji s polimernimi materiali (npr. polipropilen), silikonske pene ali iz trdih polimernih materialov. Od materiala distančnika je odvisna toplotna prehodnost samega distančnika in posledično izolativnost roba izolacijskega stekla, ki je najšibkejši člen izolacijskega stekla. Višja kot je toplotna prehodnost materiala (npr. aluminij), nižja je izolativnost. V praksi to pomeni nižjo temperaturo na robu stekla v notranjih prostorih, ta pa je ključnega pomena za nastanek kondenza. V zimskih mesecih, ko je zunanja temperatura pod 0 °C, je ključnega pomena ali je v izolacijsko steklo vgrajen aluminijast ali kakšen drug distančnik, znan tudi pod imenom termo- ali »topli rob« (warm edge) distančnik. Od njega je namreč odvisno ali bodo stekla kondenzirala, ko bo v notranjih prostorih 50 % ali 70 % relativne zračne vlažnosti oziroma sploh ne bodo. Odsvetuje se torej vgradnja aluminijastih medstekelnih distančnikov, ki jih je danes brez večjih preprek mogoče nadomestiti s različnimi termodistančniki.
Predvsem v mrzlih, jasnih in vetrovno mirnih zimskih jutrih lahko na zunanji strani oken pride do nastanka kondenza na površini stekel.
Pojav je povsem normalen, odvisen od zunanjih klimatskih razmer in neposredno povezan z dobro izolativnostjo ter kakovostjo izolacijskih stekel. Pojav je lahko prisoten tako na dvoslojni kot troslojni zasteklitvi, večini pa je pojav znan iz jutranjih avtomobilskih stekel. Do nastanka pride, ko je temperatura na površini zunanjega stekla nižja od temperature zunanjega zraka in je točka rosišča (temperatura pri kateri zračna vlaga preide iz plinastega v tekoče agregatno stanje) zunanjega zraka višja od temperature površine zunanjega stekla. Povedano drugače, zadostno vlažen zunanji zrak trči ob mrzlo površino zunanjega stekla. Praktičen primer je hladno, jasno in vetrovno mirno zimsko jutro po jasni noči. Zunanje steklo je ohlajeno, nato pa začneta temperatura in vlažnost zunanjega zraka naraščati. Zunanje steklo se v tem primeru ne segreva sorazmerno s temperaturo zunanjega zraka, zaradi dobre izolativnosti izolacijskih stekel (nizka Ug vrednost) pa je prehod temperature iz ogretih notranjih prostorov prepočasen, da bi dodatno segrel zunanje steklo. To ostane hladno, s tem pa je omogočen nastanek kondenza, ki je prisoten po veliki površini stekla, medtem ko na robovih stekla navadno izostane. Slednje je posledica nekoliko slabše izolativnosti stekel na njihovih robovih zaradi t.i. robnega učinka medstekelnega distančnika. Na tem delu je prehod toplote iz segretega notranjega prostora na zunanjo stran hitrejši in s tem posledično preprečen nastanek kondenza. Kondenziranje na zunanji površini izolacijskih stekel je torej odvisno od fizikalnih lastnosti stekla in zunanjih klimatskih pogojev. Pojavu se ni mogoče v celoti izogniti saj je površina zunanjega stekla vedno izpostavljena spremenljivim vremenskim razmeram.
Vgradnja oken na slepe podboje ima številne prednosti:
- Okna vgradimo v objekt, ko so že končana vsa gradbena dela (notranji ometi, vgrajene police, fasada na zunanji strani). Na ta način se izognemo številnim mehanskim poškodbam oken in čiščenju oken po zidarskih delih.
- Objekt se pred vgradnjo oken dobro presuši. Po vgradnji oken zato ne prihaja do poškodb, katere so posledica prevelike vlage.
- Slepi podboj omogoča dodatno izolacijo okenskih špalet na zunanji strani. To pa omogoča prihranke pri porabi energije in posledično zmanjšuje obremenitve okolja.
- Rok izdelave slepih podbojev je kratek, kar omogoča nemoteno izvajanje zidarskih del.
- Možna je vgradnja oken s slepimi okvirji brez zaključnih letvic.
- Vgradnjo s slepimi okvirji še posebej priporočamo v primeru, če se stranka odloči za okna iz macesnovega lesa.
Povpraševanja po termografiji je vse več. Nekatere stranke se zanjo odločijo preden gredo v prenovo hiše in bi z analizo rade odkrile čim več toplotnih mostov, ki bi jih nato s sanacijo lahko odpravili. Zato se odločijo za analizo obstoječega stanja, prosijo za predlog sanacije problemov in nato naročijo kontrolo izvedenih del. Še več pa je tistih, ki s termografijo preverjajo že izvedena dela (največkrat vgradnjo oken).
Želite termografsko svetovanje za vaš objekt? Pišite nam na analize@m-sora.si.
Posebne zahteve za vhodna vrata v pasivni hiši
Vloga vhodnih vrat v pasivni hiši je enako pomembna kot vloga drugih vgrajenih elementov, saj lahko le s kakovostnim izdelkom, ki je strokovno vgrajen, dosežemo želeno zrakotesnost in predvideno porabo energije. Zahtevano toplotno prehodnost lahko dosežemo z nekoliko močnejšim podbojem (100 milimetrov) in boljšim toplotnoizolativnim polnilom. Zasteklitev v pasivnih vhodnih vratih ni zaželena. Če pa že je, mora biti trislojna. Priporočljivo je, da je delov s steklom v vratih manj in da so ti večji, kakor da imamo več manjših steklenih površin.
Naši komercialisti vam bodo z veseljem sestavili ponudbo. Podatke za ponudbo nam lahko pošljete po e-pošti okna@m-sora.si ali obiščete naše prodajne salone .
Zato, ker vam lahko obljubimo popolnost. Morda je pretirano reči, da smo zaljubljeni v okna. Vendar smo nedvomno strastni strokovnjaki, katerih okna so tako dosledno rokodelsko dovršena in hkrati tehnološko sodobna, da le težko najdete enaka. Obljubljamo vam:
- vaše okno bo plemenit izdelek,
- vaše okno bo karseda naravno,
- vaše okno bo tehnološko dovršeno,
- v vašem oknu ne bo skritih slabosti,
- vaše okno nastaja na okolju prijazen način.
Pri dvižno drsnih stenah PANORAMIC steklo v fiksnem delu poteka vse do tal. Z uporabo te stene še dodatno pridobimo na večji količini svetlobe, poleg tega pa ima stena tudi minimalističen estetski učinek.
Tropski lesovi (tik, meranti, ipe in podobno) so pogosto pridobljeni z nekontroliranim in nezakonitim krčenjem tropskih deževnih gozdov, kar predstavlja svojevrsten okoljevarstveni problem. Uporaba tropskega lesa je tako zaradi dramatičnega izsekavanja deževnih gozdov, kot tudi zaradi izredno dolgih transportnih poti, ekološko zelo vprašljiva. Alternativa so termično modificirani lesovi iz naših domačih gozdov modificiran les smreke, bukve, jesena, itd.. Poleg tega so cene termično modificiranih lesov v večini primerov nižje od cen tropskih lesov, v primerjavi s sibirskim macesnom pa so njihova odpornost proti lesnim škodljivcem in ostale lastnosti precej boljše.
Kotni spoji lesenih oken obstajajo v več različnih izvedbah. Način spajanja, ki ga uporabljamo v M SORI je mozničena vez. Med ljudmi je mnogokrat prisoten odpor do mozničene vezi zaradi potencialno slabše trdnosti in »statike« oken. Strah je neupravičen in odveč, kar so dokazale tudi raziskave, zapisi v literaturi ter praktične izkušnje proizvajalcev oken ter uporabnikov. Na lastnosti okenskih okvirjev vplivajo predvsem razporeditev moznikov po preseku profila, premer moznikov in globina mozničenja. Mozničena vez, v primeru oken, ki so natačno izdelana in pri katerih je uporabljeno primerno lepilo, zagotavlja zadostno in ustrezno trdnost.
Več o mozničeni vezi M SORA oken (660 KB)
Ena izmed ključnih lastnosti oken je njihova zvočna izolativnost (Rw), ki je navadno predstavljena v naslednji obliki:
Rw (C; Ctr) = 33 (-2; -6) dB
Rw (Weighted Sound Reduction Index) predstavlja vrednost dušenja zvoka oz. vrednost, ki izkazuje za koliko dB se zmanjša jakost zvoka pri prehodu skozi okno. C in Ctr sta korekcijska faktorja in sicer C za območje srednjih frekvenc (npr. govor) in Ctr za območje nizkih frekvencah (npr. promet). Realna vrednost (Rw + Ctr) dušenja hrupa na območju prometne ceste za zgornji primer je torej 27 db (33-6 dB).
Ob predpostavki, da je (zaprto) okno primerno vgrajeno in da je zagotovljeno ustrezno tesnjenje med okvirjem in krilom, ima Rw toplotno izolativega stekla (IGU) največji vpliv na Rw okna, zato se v veliki večini primerov pozornost daje prav temu. Rw oken se določa po standardu EN1451-1 do vrednosti Rw IGU 40 dB, nad to vrednostjo pa le eksperimentalno v laboratoriju.
Rw IGU se večinoma giblje v mejah med 30 dB in 50 dB in je predvsem odvisna od debeline stekel (npr. 4, 6, 8 mm), (a)simetrije njihove zgradbe (npr. 4/16Ar/4 ali 6/16Ar/4) in uporabe (akustičnih) folij v lepljenih steklih (npr. 33.1, 44.2A). Razmik med stekli in vrsta žlahtnega plina vpliva v manjši meri.
Okenski profil sestavljata krilo in okvir. Toplotna izolativnost okenskega profila se izraža v njegovi toplotni prehodnosti (Uf) z enoto W/m2K. Uf je odvisna od (I) debeline profila (npr. 68 mm, 78 mm, 92 mm, 110 mm), (II) uporabljene lesne vrste in (III) oblike oz. detajlov profila.
Osnovna funkcija medstekelnega distančnika, ki je nameščen na robovih toplotno izolacijskega stekla, je ohranjanje enakomerne razdalje med stekli (npr. 12, 14, 16, 18 mm) in preprečevanje izhajanja žlahtnega plina (argon, kripton) iz medstekelnega prostora, kar še dodatno preprečuje t.i. sekundarno tesnilo (npr. polisulfid ali silikon), ki se nahaja pod samim distančnikom. Osnovni medstekelni distančniki so (bili) izdelani iz aluminija, ki je zelo dober prevodnik toplote. Kombinacija stekla in aluminijastega distančnika v sestavi toplotno izolacijskega stekla torej predstavlja toplotni most, kar se odraža v nizki temperaturi roba notranjega stekla in posledično v nastanku kondenza. Alternativa so t.i. »topli rob« oz. »warm edge« distančniki, katerih je na trgu preko 20. Eden najpogosteje uporabljenih je TGI distančnik, ki je izdelan iz kombinacije nerjavečega jekla in polipropilena, s čimer je prekinjen toplotni most. Trenutno najboljši medstekelni distančnik na trgu je Swisspacer Ultimate, ki je izdelan iz kompozitnega polimernega materiala in je brez kovin. Prazen prostor med stenami obeh distančnikov je zapolnjen s sušilnim sredstvom.
Element okna, ki v največji meri vpliva na toplotno izolativnost oz. toplotno prehodnost okna (Uw) je steklo, saj njegova površina v veliki večini primerov predstavlja najmanj 70 % celotne površine okna. Pri oknih gre za toplotno izolacijsko steklo, sestavljeno iz dveh ali treh stekel med katerimi je z uporabo medstekelnih distančnikov hermetično zaprt prostor napolnjen z žlahtnim plinom. Na toplotno prehodnost stekla (Ug) vpliva:
- število stekel oz. medstekelnih prostorov,
- širina medstekelnega distančnika oz. razmik med stekli,
- vrsta žlahtnega plina in
- število ter vrsta nanosa na steklih.
Število stekel je najpomembnejši dejavnik od katerega je odvisna Ug. Ug enojne zasteklitve je 5,7 W/m2K, večine dvoslojnih stekel med 1,0 W/m2K in 1,4 W/m2K in troslojnih stekel med 0,5 W/m2K in 0,8 W/m2K.
Mi smo ekipa
odprtih pogledov
Predani ustvarjalci odprtih pogledov, ki z znanjem in zavzetostjo izdelamo in skozi svoje dlani prenesemo vsak element okna, da vam ga lahko ponudimo v njegovi najboljši različici.
zaposlenih v kolektivu M Sora Mizarstvo
objektov opremljenih z našimi okni
let prisotni na slovenskem trgu
75 let
tradicije
VEČ O LESENIH OKNIH IN SODOBNI ARHITEKTURI OBJEKTOV
Velika večina sodobnih oken je izdelanih is lesa, PVC-ja in aluminija. Medtem, ko zgodovina PVC oken sega v pozna 70-a leta in zgodovina aluminijastih oken v 20-a leta prejšnjega stoletja, pa je zgodovina lesenih oken bistveno daljša.
Zgodovina in razvoj lesenih oken sta v veliki meri povezana z razvojem ravnega stekla. Prvotno obdobje zgodovine lesenih oken sega v čas pred 16. stoletjem, ko so bila okna še nezastekljena in fiksna. Line so bile bodisi prazne ali pa prekrite s krpami, papirjem, lesom ali ploščami iz roževine. Steklo je bilo izredno redko uporabljeno in rezervirano le za najpremožnejše. Eno najstarejših nezastekljenih lesenih oken je mogoče najti v angleški vasici Boxford, njegovo starost pa ocenjujejo na več kot 1.000 let. V 17. stoletju so začela lesena okna resneje pridobivati na veljavi. Ta so bila vedno pogosteje zastekljena tudi v normalnih domovih, saj je bilo leta 1674 prvič predstavljeno kronsko steklo. Leta 1903 pa je Michael Owens predstavil revolucionarno rešitev v obliki avtomatizirane strojne izdelave stekel. Tehnologija je omogočila izdelavo večjih dimenzij ravnega stekla za nižjo ceno, kar je ključno vplivalo na izgled okna. Kljub temu, da je tehnologija omogočala izdelavo stekla z jasnejšo in homogenejšo strukturo, pa so bila ta še daleč od popolnosti. Temu se je leta 1954 približal Sir Alastair Pilkington, ki je izumil plavajoči postopek izdelave ravnega stekla. Takšnemu steklu rečemo zrcalno ali float steklo in ga uporabljamo še danes. V teh letih se je na trgu pojavilo tudi prvo dvoslojno izolacijsko steklo, ki je bilo v naslednjih desetletjih nadgrajeno še z nizkoemisijski nanosi na steklih in uporabo žlahtnih plinov kot nadomestek zraka med njimi.
Razvoj lesenih oken je torej v veliki meri povezan z osnovnimi materiali – les, steklo, površinski premazi in okovje, ki pomembno vplivajo na same lastnosti lesenih oken, njihovo trajnost in trajnostnost ter sam izgled.
MATERIALI IN LASTNOSTI
Osnovni materiali oziroma polproizvodi lesenih oken so les oz. leseni lepljenci, steklo v obliki večslojnega izolacijskega stekla, okovje in površinski premaz (sintetični premazi, olja, voski).
LES
Lesena okna, proizvedena v Sloveniji, so v veliki večini izdelana iz lesa smrekovine, kateri sledi les Sibirskega macesna (dobava slednjega zaradi vojne v Ukrajini ni zagotovljena), hrastovina in tuje tropske lesne vrste, med katerimi sta najpogostejši Red grandis in meranti. Za izdelavo oken se uporablja tudi termično modificirana smrekovina, medtem ko se v Nemčiji in Skandinaviji precej uporablja tudi bor. Osnovni lesen polproizvod lesenih oken so leseni lepljenci, ki so izdelani iz najmanj treh lesenih lamel med sabo zlepljenimi z vodoodpornim polivinilacetatnim ali »mizarskim« lepilom ali redkeje poliuretanskim lepilom. Vsaka lesna vrsta ima svoje prednosti in slabosti, ki jih je smiselno upoštevati, ko se odločamo o izbiri lesa. Več o tem preberite v blogu Prednosti in slabosti različnih vrst lesa.
Lesne vrste se med drugim med sabo razlikujejo tudi po toplotni izolativnosti oziroma prevodnosti (λ), ta pa je v osnovi odvisna od gostote lesa in tudi lesne vlažnosti. λ lesa se pri enaki lesni vlažnosti viša v višanjem gostote lesa. λ smreke je 0,11 W/mK, macesna 0,13 W/mK, merantija 0,15 W/mK in hrasta 0,18 W/mK. Zelo dobro λ ima termično modificirana (TM) smrekovina in sicer 0,09 W/mK. Posledično se tudi toplotna prehodnost okenskega profila (Uf) spreminja z uporabo različnih vrst. Več o tem lahko preberete v blogu Kaj vpliva na toplotno izolativnost lesenega okenskega profila?
Najbolj izolativna okna se uvrščajo med t.i. pasivna okna, ki pridobijo certifikat vodilnega inštitiuta na področju pasivne gradnje Passive House Institute. Trenutno najbolj izolativno leseno certificirano pasivno okno ima toplotno prehodnost Uw 0,58 W/m2K, najbolj izolativno les-aluminij certificirano pasivno okno pa 0,43 W/m2K.
STEKLO
Že v uvodu je izpostavljeno, da je bilo steklo tisto, ki je narekovalo razvoj lesenih oken in da se danes v okoli 80 % stavbnega pohištva vgrajuje troslojno izolacijsko steklo. Več o steklih v enajsti epizodi podkasta Hiša govori Rudi Hajdinjak.
Steklo je tudi element okna, ki v največji meri vpliva na toplotno izolativnost oz. toplotno prehodnost okna (Uw), saj njegova površina v veliki večini primerov predstavlja najmanj 70 % celotne površine okna. Gre za toplotno izolacijsko steklo, sestavljeno iz dveh ali treh stekel med katerimi je z uporabo medstekelnih distančnikov hermetično zaprt prostor napolnjen z žlahtnim plinom. Na toplotno prehodnost stekla (Ug) vpliva:
- število stekel oz. medstekelnih prostorov,
- širina medstekelnega distančnika oz. razmik med stekli,
- vrsta žlahtnega plina in
- število ter vrsta nanosa na steklih.
Število stekel je najpomembnejši dejavnik od katerega je odvisna Ug. Ug enojne zasteklitve je 5,7 W/m2K, večine dvoslojnih stekel med 1,0 W/m2K in 1,4 W/m2K in troslojnih stekel med 0,5 W/m2K in 0,8 W/m2K.
Širina medstekelnega distančnika neposredno določa razmik med stekli, ki se zaradi standardnih dimenzij distančnikov spreminja za 2 mm (10, 12, 14, 16 mm …). Končni razmik med stekli je mnogokrat posledica največje možne debeline toplotno izolacijskega stekla, ki ga je mogoče vgraditi v okenski okvir. To posledično vpliva na Ug, saj ožji distančnik pomeni tudi nižjo Ug vrednost. Več o vplivu distančnika lahko preberete v blogu Medstekelni distančnik? Kaj je to?.
Vrsta žlahtnega plina prav tako vpliva na Ug. V veliki večini primerov se uporablja argon, kripton pa zaradi visoke cene, ki navadno ne odtehta razlike Ug, le poredko. V zadnjih letih je vedno več poskusov izdelave t.i. vakuumskih stekel, pri katerih argon in kripton v medstekelnem prostoru nadomešča vakuum. Predvsem zaradi visoke cene in omejitev izvedbe ta stekle (še) niso šire dostopna in uporabljena v oknih.
Zadnja pomembna lastnost, ki vpliva na Ug toplotno izolacijskih stekel je število in vrsta nanosa na steklih. Pri dvoslojnih zasteklitvah je navadno en nanos na notranjem steklu pri troslojnih zasteklitvah pa sta nanosa dva. V obeh primerih je nanos na površini stekla, ki je obrnjena v medstekelni prostor, da se nanos ne more poškodovati. Obstajajo različne vrste nanosov, ki pomembno vplivajo tako na Ug kot na druge lastnosti stekla, med katerimi sta posebej pomembni prehod sončne energije (g-vrednost) in prehod vidne svetlobe (LT). Več o steklih si lahko preberete v blogu Dvoslojno ali troslojno izolacijsko steklo?.
OKOVJE
Okovje je pomembna komponenta lesenih oken saj bistveno vpliva na stabilnost lesenih oken oz. natančneje lesenih okenskih kril. Povešanje kril je namreč odvisno od okovja in teže samega krila. Sodobno okovje je drugačno kot je bilo okovje včasih, saj je prilagojeno večji teži in dimenzijam okenskih kril. Če so včasih okenska krila tehtala do okoli 25 kg (enojno steklo) ali 50 kg (dve stekli, vezano okno), so teže današnjih okenskih kril precej večje. Večino teže okenskega krila namreč predstavlja steklo.
1 m2 stekla z debelino 1 mm tehta 2,5 kg kar za standardno troslojno zasteklitev s tremi 4 mm stekli pomeni 30 kg/m2. Če je okno veliko 1,2 m × 1,4 m znaša teža krila približno 50 kg, krilo balkonskih vrat z dimenzijami 1,0 m × 2,3 m pa 70 kg. Če pa bi želeli večja balkonska vrata z dimenzijami 1,2 m × 3,0 m in lepljenim zunanjim steklom, bi morali uporabiti stekla z debelino 6 mm in lepljeno steklo iz dveh 5 mm stekel. To bi pomenilo, da je teža krila približno 200 kg. Kot omenjeno, je današnje okovje prilagojeno takšnim obremenitvam. Standardno okovje (vidno ali skrito) namreč omogoča teže okenskih kril do 150 kg, medtem ko posebna okovja za težja krila omogočajo teže do 200 kg in celo 300 kg. Več o okovju lahko preberete v blogu Kakšno težo okenskega krila lahko prenese okovje?.
POVRŠINSKI PREMAZ
Med ljudmi velja precej tradicionalno prepričanje, da je potrebno okna že nekaj let po nakupu prvič ponovno premazati. V veliki večini primerov se to izkaže kot neupravičeno in nepotrebno. Strah in pomisleki izhajajo iz izkušenj z uporabo lesenih oken, ki so bila pred desetletji premazana z lak emajli oziroma opleski. Ti so sicer zagotavljali dobro vodoodbojnost a niso bili paropropustni, kar je bila tudi njihova največja slabost. Ob izpostavitvi vremenskim vplivom je prihajalo do erozije in pokanja premaza zaradi njegove krhkosti ter prehoda vode pod njega. Vlaga v lesu je povzročala mehurjenje in luščenja premaza ter trohnobo lesa. Današnji premazi so zahvaljujoč hitremu razvoju bistveno drugačni. Navadno govorimo o debeloslojnih lazurah, ki ob zadostni kakovosti materialov, ustrezni formulaciji premaza in primernem nanosu v proizvodnji, zagotavljajo dolgo življenjsko dobo lesenih oken. Na njo pomembno vplivajo kakovost premaza, izpostavitev lesenih oken dežju in sončnemu obsevanju ter izvedba določenih detajlov lesenih oken.
Ko govorimo o kakovosti premaza imamo v mislih število slojev in ustreznost formulacije premaza. Zelo pomembno je, da premaz sestoji iz več slojev, zato mu strokovno pravimo tudi premazni sistem. Priporočeni so vsaj trije sloji. Več o premazih lahko preberete v blogu Čez pet let bom moral premazati nova lesena okna! Res?.
Izpostavitev lesenih oken na objektu je naslednji faktor, ki pomembno vpliva na življenjsko dobo premaza. Bistvene razlike bodo namreč med oknom na severni in južni strani objekta ter med oknom vgrajenim v sodobnem objektu z ravno streho brez napušča in klasičnim objektom s 70 cm napuščem.
Pri lesenih oknih pa ne smemo pozabiti niti njihovih posameznih detajlov. Najbolj izpostavljen del lesenih oken je spodnji prečnik okenskega krila in okvirja. Ker je tu na robovih premaz najtanjši, hkrati pa je ta del najbolj izpostavljen vremenskim vplivom, je potrebno namestiti aluminijaste odkapnike, ki ščitijo te dele pred prehitro izrabo premaza.
IZGLED IN ARHITEKTURA
Primarna funkcija oken skozi zgodovino je bila vnos naravne svetlobe v prostor, ki je omogočala bivanje in uporabo prostorov. Do 20. stoletja, pa je zaradi tehnološke nerazvitosti oken, vnos svetlobe sočasno pomenil tudi velike toplotne izgube, zaradi katerih so velikosti oken ostajale majhne in zasedale manj kot 15 % neto bivalne površine. Iz obdobja prve polovice 20. stoletja so bila okna v slovenskem prostoru narejena z enojnimi zasteklitvami, ki so v zimskem času, zaradi kondenziranja notranjega vlažnega zraka na hladnem steklu, postala galerija zimskih rož. Okna so bila majhna, v nekaterih predelih Slovenije dvojna (škatlasta), posedanje ob tovrstnih oknih, pa je bilo vsaj v zimskem času, zaradi izjemnega hladu, praktično nemogoče. Z razvojem izolacijskega stekla se je večala tako površina posameznega okna, kot skupna površina oken v objektih. Vse od 1950-1990 so slovenski prostor, na področju stanovanjske gradnje, definirali tipski načrti objektov (z manjšimi ali večjimi izpeljankami), ki so v večini primerov vključevali tudi tipske dimenzije oken takratnih proizvajalcev, ki so okna delali serijsko in na zalogo (60 x 90 cm, 100 x 120 cm, 120 x 120 cm ter 140 x 140 cm so bile velikosti enokrilnega okna, 160 x 140 cm ali 180 x 140 cm velikosti dvokrilnih oken ter 100 x 220 cm velikosti balkonskih vrat). Objekti so bili v tem obdobju večetažni, z okni in balkonskimi vrati v dnevnem prostoru in spalnici ter po enem oknu v ostalih prostorih. Centralni ogrevalni sistemi z radiatorji nameščenimi tik pod okni so zadoščali, da so nadomestili izgube skozi stene in okna in ogreli prostore, na bivanju primerne temperature. V nočnem času, ko ogrevalni sistem ni deloval, pa se je temperatura prostorov znižala tudi na 15-16 °C. Hladne zunanje površine ovoja, netesnjenje oken in tople notranje stene so botrovale velikemu gibanja in kroženja zraka znotraj prostorov. Toplotne izgube so bile ogromne je pa res, da je bila kakovost zraka ravno zaradi netesnjenja in kroženja zraka dokaj visoka. V letih 2000-2020 pa so okna v evropskem prostoru dosegla razvojni preboj in omogočila tudi arhitekturi, da skupaj z njimi ustvarja nove trende in prestavlja mejnike mogočega.
Nemčija in Avstrija sta bili na področju tehnološkega razvoja oken dolgo časa vodilni državi, po katerih se je zgledovalo in učilo od njih kar nekaj držav (Švica, Slovenija, Poljska, Hrvaška). Slovenija je, s številnimi proizvajalci oken, v zadnjih 20 letih naredila ogromen razvojni napredek in je povsem konkurenčna proizvajalcem iz ostalih držav, z nekaterimi inovativnimi rešitvami pa celo postavlja trende ostalim. Osrednji evropski prostor je tudi v svetovnem merilu prostor z najbolj tehnološko in trajnostno razvitimi okni. Zanimivo je tudi dejstvo, da sodobnemu razvoju oken ne sledijo Skandinavske države, kjer so obdobja z nižjimi temperaturami precej daljša kot v osrednji Evropi, kot tudi ne države na jugu Evrope, ki se v poletnem času srečujejo z velikim pregrevanjem objektov.
Trajnostna gradnja narekuje razvoj oken in njihov vse večji pomen v arhitekturi sodobnih objektov. Trajnostna izdelava, vgradnja in uporaba oken v stanovanjskih objektih mora odgovoriti na številne zahteve: preprečevanje toplotnih izgub, zmanjševanje pregrevanja skozi stekla v poletnem času, povečanje sončnih dobitkov v zimskem času, vnos naravne svetlobe, zvočno zaščito, prezračevanje, … Skoraj nemogoče je do popolnosti izpolniti vsakega od zgoraj naštetih lastnosti, ampak lahko s sodobnimi okni in tehnologijo, ki je na voljo, vedno poiščemo najboljši optimum vseh zahtev, ki jih objekt ima. Dejstvo je, da je razvoj oken v zadnjih 20 letih omogočil, da se zasteklitve večajo in delež transparentnih površin na netto bivalno površino močno presega 20 %, v nekaterih primerih in posameznih prostorih govorimo o skoraj 100 % deležu transparentnega ovoja. In to je bil tudi čas, ko tipski proizvodi niso več bili dovolj in se je začela proizvodnja lesenih oken po meri. Ko je bila nizkoenergijska gradnja 10 let nazaj v evropskem prostoru v največjem razmahu je veljalo dejstvo, da morajo biti velike steklene površine na južni strani stanovanjskih objektov (zaradi velikih sončnih dobitkov v zimskem času), na severni strani pa se jim poskusimo čim bolj izogniti (zaradi velikih toplotnih izgub). Dandanes vemo, da se da tudi pri lokacijah, ki nam ne omogočajo tovrstne orientacije objekta zelo dobro umestiti steklene površine tudi na vzhodne ali severne strani objekta brez večjih toplotnih izgub. Vse večji pomen namreč dobivajo poleg energijske učinkovitosti oken tudi drugi vplivi, ki bistveno vplivajo na udobje bivanja ljudi na objektih (na primer vnos zadostne svetlobe). Moderna arhitektura tako posega po velikih transparentnih površinah tudi zaradi razvoja ostalih gradbenih materialov in samega načina gradnje; zelo izolativnih materialov zunanjih sten, materialov s katerimi lahko zagotovimo tesnjenje različnih konstrukcijskih sklopov ter preprečujemo ali zmanjšujemo toplotne mostove ter novih sistemov hišnega ogrevanja (talno gretje, ogrevanje s paneli), ki skrbijo za konstantno in enakomerno temperaturo prostorov ne glede na zunanje vremenske pogoje. Velike transparentne površine so običajno sestavljene iz fiksnih zasteklitev ter odpirajočih se elementov, ki segajo povsem od tal pa do stropa ene etaže, včasih celo čez dve ali več etaž. Tovrstne zasteklitve so značilne za skupne bivalne prostore (dnevni prostor, jedilnica, kuhinja), med tem ko so za spalnice bolj značilna klasična okna oziroma uporaba balkonskih vrat z vstopom na teraso ali pa balkonska vrata, s stekleno ograjico pred njimi, ki ščiti proti padcu v globino (t.i. francoski balkoni). Z uporabo različnih prezračevalnih sistemov se je število zasteklitev, ki se odpirajo in so namenjene prezračevanju v objektih zmanjšalo, saj le to ob pravilni uporabi prezračevalnih naprav ni nujno potrebno. Je pa res, da je pravilna postavitev oken (na nasprotnih straneh objekta ter po različnih etažah), ki jih lahko uporabimo za prezračevanje, pameten in trajnosten način, ki se ga lahko uporabi predvsem za namene nočnega hlajenja objektov v poletnem obdobju.
Sodobni trendi v arhitekturi, vsaj v stanovanjski gradnji, ki smo jim lahko priča, so precej enotni po Evropi in širše po svetu. Poleg velikega deleža transparentnih površin grejo trendi v minimalističen končni izgled, ki ima težnjo po skritih okenskih okvirjih, čistih linijah, pravokotnih oblikah okvirjev, pogledu skozi steklo s čim manj vertikalnimi ali horizontalnimi predelitvami, vogalnimi steklenimi spoji ali sestavljanju stekel enega do drugega vzdolž stranice objektov, tudi po več deset metrov v dolžino. Okna vgrajena v take objekte, pa zahtevajo bistveno več pozornosti pri samem projektiranju. Morajo biti namreč pravilno dimenzionirana in statično preverjena glede na lokacijo objekta in vremenske obremenitve. Zato so izdelani statični izračuni stekel ter okenskih konstrukcij na takih objektih nujni. Kljub temu, da okna in steklene zasteklitve ne sodijo med konstrukcijske nosilne elemente objekta in za njih velja, da prenosa obtežbe iz osnovnega objekta na njih naj ne bi bilo, se ravno s trendi zastekljevanja fasadnih delov od tal do stropa vse večkrat vseeno zgodi, da posedanje konstrukcije ali lezenje nosilnih materialov vplivajo tudi na njih. V teh primerih je potrebno to predvideti in okna prilagoditi tako, da bodo delovala, se odpirala in služila svojemu namenu, tudi, če ali ko se bo to zgodilo.
TRAJNOST IN PRIHODNOST LESENIH OKEN
Razvoj in trajnost sta danes neločljivo povezana. Izraz trajnost se uporablja predvsem v besedni zvezi trajnostni razvoj, ki je razložena kot »razvojna usmeritev, ki omogoča zadovoljevanje potreb sedanjih generacij ljudi na način, ki ne ogroža možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij«. Poleg trajnosti pa lahko pogosto zasledimo besedo trajnostnost, ki je v neposrednem angleškem prevodu prav izraz sustainability. O pomenu obeh izrazov je na spletu dobro razložen odgovor. Obe besedi, trajnost in trajnostnost se navadno uporabljata kot sopomenki, zato sta tudi v tem zapisu obravnavani kot pod besedo trajnost.
Kot večkrat izpostavljeno je leseno okno sestavljeno iz lesa, stekla, okovja in površinskega premaza. Steklo predstavlja največji delež in je sestavni del vseh oken ne glede na material okvirja in krila. Enako velja za okovje. Razlika med okni je v osnovi zgolj v materialu okvirja in krila, kar predstavlja od 20 % do 30 % tako teže kot površine lesenega okna. Če les premazujemo s sintetičnimi premazi smo zopet nanesli material, ki ne predstavlja »trajnostne prednosti«. Premaz je neločljivo povezan z lesom in ga je možno ostraniti le s temeljitim strojnim brušenjem ali odrezovanjem zgornje plasti lesenega okenskega profila. Trajnostna, naravna, zelena, bio ali kakorkoli drugače poimenovana komponenta lesenih oken je torej sam les. Pa je res trajnosten?
Smreka in hrast sta slovenskega izvora in izhajata pretežno iz okoliških gozdov, medtem ko sibirski macesen prihaja iz Rusije, meranti iz Malezije in Red grandis iz Urugvaja. V blogu Prednosti in slabosti različnih vrst lesa lahko najdete podatke o dolžini in vrsti transporta od izvora do Slovenije (Žiri) ter gostoti posamezne lesne vrste. Dolžina transporta je bila ocenjena s pomočjo dostopnih podatkov o ladijskem tovornem prometu ter dolžini transporta po cestni infrastrukturi. Omenjeni podatki so bili poleg podatkov o emisijah, ki jih povzroča posamezna vrsta prevoza osnova za izračun emisij CO2, ki se sprostijo pri prevozu 1m3 določene lesne vrste do proizvodnje oken v Žireh. Zelo jasno je, da je le lokalna oskrba z lesom oziroma uporaba domačega lesa edina zares trajnostna rešitev.
Ni pa transport edina problematika vezana na les ampak vedno pogosteje tudi njegova količina. Slovenija ima zaenkrat lesa še dovolj, čeprav vedno manj. Z ujmami se je pokazala ranljivost slovenskih gozdov, gozdni požari in suša pa konkretno klestijo po naših gozdovih in puščajo dolgotrajne posledice. Že pred leti je Evropska zveza papirničarjev CEPI (Confederation of European paper industries) napovedala, da bo lesa pričelo primanjkovati od leta 2020 do 2050. Velikega pomena bo torej usmeritev v razvoj lesenih izdelkov iz odsluženega lesa, med katere spadajo tudi lesena okna. V Evropi se je v zadnjem desetletju uveljavila politika t.i. kaskadne ali stopenjske rabe lesa, ki sloni na predpostavki, da ima les več življenjskih krogov, večina EU politik pa je odslužen les že prepoznala kot pomembno surovino.
Ni pa samo kaskadna raba lesa možna alternativa za trajnost in krožno gospodarstvo ampak tudi sama zasnova in dizajn okna, ki ruši ustaljene predstave o lesenih oknih in obstoječe poslovne modele. Tradicionalna sestava lesenih oken je globoko zakoreninjena in temelji na kompaktni, skoraj nerazdružljivi sestavi vseh posameznih delov oken. Poleg tega je sama montaža oken osnovana na predpostavki, da so okna vgrajena »enkratno«. Temu logično sledi obstoječ poslovni model prodaje lesenih oken. Bi lahko tudi drugače?
