V tej trditvi je le kanček resnice, saj lesena okna dihajo kvečjemu zaradi slabega tesnjenja ne pa zaradi dihanja lesa. Proizvajalci lesenih oken namenjajo veliko pozornosti zagotavljanju najboljše možne zrakotesnosti, vodotesnosti in odpornosti proti obremenitvi z vetrom. Poleg tega se trudijo izdelovati lesena okna z visokokakovostno površinsko zaščito, ki zagotavlja dolgo življenjsko dobo brez ponovnega premazovanja oken. To je mogoče zagotoviti z debeloslojnimi in elastičnimi površinskimi premazi, ki površino lesa zaprejo. Kako in zakaj bi leseno okno potem sploh dihalo?
Ker je les porozen material, je prehod zraka skozi les sicer mogoč, a je zelo odvisen od anatomske zgradbe lesa, njegove gostote in vlažnosti ter smeri prehoda zraka. Kot primer lahko vzamemo les balze, ki velja za komercialno lesno vrsto z najnižjo gostoto (cca. 150 kg/m3) in les smreke (cca. 450 kg/m3), ki se v Sloveniji najpogosteje uporablja za izdelavo lesenih oken. V kolikor v les balse pihnemo v smeri poteka lesnih celic (aksialna smer), bo na drugi strani kratkega kosa lesa dejansko prešel zrak. Tega pa ni mogoče izvesti s smrekovino, še posebej v primeru, če pihnemo pravokotno na celice (lateralna smer), saj bi moral zrak preiti skozi množico celičnih sten.
Slednje je praktičen primer pri lesenih oknih, saj bi moral zrak prehajati v smeri pravokotno na celice lesa, bodisi iz notranjega v zunanji prostor ali obratno. Situacija je še dodatno otežena, ker so leseni okenski profili premazani s sintetičnimi premazi in izdelani iz lepljenega lesa. To pomeni, da mora zrak, poleg prehoda skozi les, preiti še skozi dva sloja utrjenega premaza in še dodatno skozi najmanj dva zamrežena in utrjena lepilna spoja, ki povezujeta lesene lamele okenskega profila.
Ali lesena okna torej res dihajo? Presodite sami.
