Slovenija ima trenutno lesa v izobilju, čeprav se je z zadnjimi ujmami pokazala ranljivost slovenskih gozdov. Tudi v Evropi se soočamo s presežki lesa, ki pa ga bo, po napovedih Evropske zveze papirničarjev CEPI (Confederation of European paper industries), pričelo primanjkovati od leta 2020 do 2050. Glavni vzrok bo veliko naraščanje potreb po lesu, papirju in materialih iz lesa na Kitajskem in v Indiji, kjer lesa primanjkuje že danes (Humar, 2012). Velikega pomena bo torej usmeritev v razvoj lesenih izdelkov iz odsluženega lesa, med katere spadajo tudi lesena okna. V Evropi se je v zadnjem desetletju uveljavila politika t.i. kaskadne ali stopenjske rabe lesa, ki sloni na predpostavki, da ima les več življenjskih krogov, večina EU politik pa je odslužen les že prepoznala kot pomembno surovino. V praksi to pomeni, da po rušitvi objekta npr. lesen tram ni porabljen za pridobivanje toplotne energije (sežig) ampak, da se ga najprej porabi za npr. lesena okna, nato za lesene kompozite in šele nato za kurjavo. S takšnim pristopom podaljšamo življenjsko dobo vgrajenega lesa iz 50 let na 100 let in več. Potencial ponovne uporabe lesa se kaže tudi v zaostrovanju EU glede odlaganja odsluženega lesa na deponije, saj to ni več zaželeno in ni v skladu s predpisi in smernicami EU. Odslužen les zahteva veliko prostora za relativno malo strupene snovi, kapaciteta odlagališč je omejena, pri odlaganju prihaja do nastanka metana, EU bo v prihodnosti močno obdavčila odlaganje, problematični pa so tudi izcedki in NIMBY (Not In My Back Yard) sindrom.